Leta 1983 so se njena mama in vsi ostali odpravljali na obisk k prijateljem. Bil je hladen decembrski večer. Čas praznovanj. Imela sem tri leta in dogodek kateri se mi je zgodil me je zaznamoval za celo življenje. Na obisku smo bili pri družinski prijateljici, katera je pripravljala večerjo. V duhu decembrskega vzdušja je gospa pogledala malo pregloboko v kozarec. Želi nam postreči juho, pri čemer pa se zgodi nepričakovano. Izgubi nadzor in celi lonec juhe odleti po tleh. Otroci smo se igrali z žogico in jaz sem bila med tem pripetljajem v kuhinji. V veliki naglici me potegnejo stran in poskušajo preprečiti da ne dobim opekline. Medtem pa jaz razprem roke na široko in na mojo desno roko prileti veliko količino vrele juhe. Sledijo trenutki panike, jeze, groze in neznosne bolečine. Odnesejo me pod hladen tuš, zavijejo v hladno rjuho in na hitro odpeljejo v Ljubljano. V bolnišnici me na hitro hospitalizirajo in pripravijo operacijsko sobo za poseg. Med potjo do bolnišnice so bile to zelo neznosne bolečine ,katere ne želim da jih občutijo drugi. Spomnim se, kako so me položili v veliko plavo banjo in mi iz desnega stegna potegnili zgornjo površino kože. Medicinska sestra je bila zelo ne prijazna, saj mi je govorila nehaj se jokati, ne kriči. Kako bi lahko triletnemu otroku do povedali, katerega peče in boli že vse, da naj ne kriči in ne joka. Danes mi je jasno, da sestra katera mi je govorila vse to ni imela niti malo občutka za otroke ali človeško bitje, katero se poškoduje. Zavedam se, da vsak opravlja samo svoje delo, katerega pa je potrebno opravljati s srcem in občutkom.
Po težki operaciji so deklico še nekaj časa imeli hospitalizirano v ljubljanskem kliničnem centru. Sicer pa je bila takrat še zelo majhna in se verjetno veliko stvari tudi ne spomni.
Deklica se ne spomni veliko, saj je med operacijo zaspala in se nato zbudila v svoji sobi. Od tistega dne se je deklici močno spremenilo življenje. Vendar pa kot majhna deklica, se ni zavedala veliko stvari katere jo bodo čakale skozi njeno življenjsko pot.
Skozi odraščanje je spoznala, da izgled ni toliko pomemben kot pa tisto kar nosimo ljudje v sebi. Oči so ogledalo naše duše.
Kot omenjeno že v samem začetku, sta na svet prijokala tudi dva fantka. Deklica je imela zelo rada svoja dva polbrata, vendar pa so se zadeve odvile v zelo nepravo smer njene mame. Mami te deklice je morala kaj hitro zapustiti stanovanje tega moškega, saj so ji neprestano letele grožnje o uboju. Spomnim se, da je mama za vsaki praznik lepo pripravila mizo in otroci smo se veselili vsakega praznika, vendar pa ob prihodu tega moškega domov in njegovemu obnašanju je bilo kaj kmalu konec veselja. Vsakič, ko se je moški vračal iz službe je bil zelo veliko vinjen in prav tako je za dobro jutro namesto zajtrka, vzel vino in se ga napil že pred kosilom. Moški je nato vsakič z grožnjami pretil materi, da če ne bo zapustila stanovanja samostojno jo bo ubil z nožem. Kot otroci smo bili priče vedno novemu prepiru, pretepu in ogromno krvavim dogodkom.
Nekoč me je ta moški vzel s seboj v kočo, prav tako kot je vzel moja dva polbrata in njegovo hčerko. Namreč moj stric je imel v najemu kočo proti Kokrici (vas med Preddvorom in Jezerskim) in vsaki vikend smo lahko odšli k njemu na obisk in sprehod po gozdu. Tam smo se imeli otroci zelo lepo, saj smo nekajkrat prespali in se lahko igrali na svežem gorskem zraku. Velikokrat smo imeli tudi piknike ob reki Kokri. Vsakič, ko se spomnim teh lepih trenutkov mi postane pri srcu zelo lepo, saj tako vem da niso bili samo slabi trenutki ampak tudi dobri.
Vem, da moji mami to ni bilo všeč, ko smo odšli na obisk k stricu in zato se je po službi odpravila po nas. Tam pa jo je čakal zelo neprijeten pripetljaj. Saj moški je bil že tako v stanju vinjenosti in ni dovolil da bi odpeljala otroke. Nakar se odloči mami poklicati policijo vendar ji ni uspelo, saj jo moški z vso silo in močjo udari in pade po tleh. Njemu to ni bilo dovolj se jo odloči še brcati v glavo, rebra in povsod kamor so ga po peljale noge. Tisti dan se spomnim, da se moja mami odloči zapustiti tega moškega saj ji je bilo očitno dovolj vsega. Vsa krvava vzame vse tri otroke in se odpravimo peš k babici domov . K babici smo prispeli pozno zvečer in babica je bila vsa zgrožena nad početjem tega moškega. Kar pa je bilo še huje smo živeli vsi v istem bloku in moški je dobil kar se da veliko moč nad samim seboj. Velikokrat, ko je stopil v dvigalo je preklinjal in grozil na ves glas vsem nam. Bil je zelo nekulturen, neolikan in za tisti čas je bilo to dokaj normalno (bivša Jugoslavija bi temu tako rekla jaz in nepoznavanje bontona ali pa osnovne kulture).
Mami je bilo nato dovolj vsega, saj ji je vzel kar veliko in prav tako jo prikazal kot veliko pošast na Centru za socialno delo. S tem pa so njemu dodelili oba dva sinova in ženska se odloči in odide živeti v najemniško stanovanje v Kranju. Ko se je to odločila nisem veliko več videla mame, saj je imela tudi sama svojo službo in no ja imela ponovno novega partnerja, vendar na njeno srečo smo bili samo trije otroci. Velikokrat sem se spraševala, kaj bi bilo če bi se ji rodil še kakšen otrok in kako bi se ji odvrtelo njeno življenje, vendar to se sprašujem sedaj, ko imam sina in sem prehodila kar veliko življenjsko pot brez obedveh staršev. Deklica je odraščala in kot jo je govorila in učila babica vedno bodi prijazna in dobra do vseh ljudi. Nikoli ne stori žalega nobenemu nič, ker se ti bo vse vrnilo. Kadar srečaš neznanega človeka ga lepo pozdravi in poglej. Bodi kulturna in pametnejša. Vedno sem se držala tega, kot zapovedanega groša, vse dokler se mi ni zgodilo nekaj in me šokiralo do onemoglosti.
Iskreno povedano se ne spomnim kateri razred sem bila takrat, se pa zelo dobro spomnim, da sem vse naredila kot mi je govorila babica. Pred dvigalom sem videla moškega v črnem plašču in jaz kot pridna in kulturna deklica sem ga z veseljem lepo pozdravila. Tistega dne sem se ustrašila kot še nikoli. Moški me je samo pogledal in ni odgovoril nič. Imela sem zelo slab občutek, pa vendar sem šla v dvigalo z njim. Čakal je, da vidi kateri gumb dvigala bom pritisnila in nato je pritisnil še on sam. Ker je babica živela v 7. nadstropju sem stisnila jaz številko sedem on pa 6 nadstropje. Med potjo dvigala sem se stisnila v kot in postalo mi je zelo neprijetno v njegovi bližini. Moški pa kar naenkrat odgrne svoj plašč in mi reče, če bi probala kar mi kaže. Pod plaščem je bil gol. Samo črni plašč in pod njem ničesar. Spreletavati me začne groza, postane me zelo strah saj ne vem kaj lahko pričakujem tisti trenutek. Na mojo srečo se dvigalo ustavi na številki 6, odprem mu vrata in on ne želi oditi, jaz pa kot iz topa skočim iz dvigala, spustim svojo šolsko torbo v 6.nadstropju in stečem po stopnicah do babičevega stanovanja, zaloputnem z vrati, zaklenem in povem vse kar se mi je zgodilo. Babica odide po torbo in vpraša po bloku če so kje videli tega moškega, vendar ga ni nihče videl. Malo sem dobila straha pred moškimi saj sem doživela in videla veliko groznih stvari in se spraševala kaj vse lahko naredijo moški ženski. In kot vsaka deklica sem postala najstnica in se razvijala v žensko.
Kot da to ni bilo še dovolj, pa skok v osnovno šolo. V osnovni šoli sem bila zelo pridna, vedno sem se ukvarjala s športom in prav tako sem se vedno udeležila različnih športnih tekmovanj. V osnovni šoli sem trenirala košarko in dosegla odlične dosežke v ŠKL ligi. Trenirala sem v Kranjskem klubu in to mi je bilo zelo všeč. V športu sem se našla in pomenil mi je veliko za tisti čas oziroma moje obdobje. Med odraščanjem v osnovni šoli, sem bila dokaj pridna vendar sem imela tudi izpade pubertete, kar pa pomeni da sem lahko pre slišala tudi babičine besede. In za tisti čas je bilo to dokaj naporno. Spomnim se, da sem bila v šestem razredu, ko sem doživela ponovni šok.
Med tem pa sem mislila, da sem se sprijaznila saj sem opazila, da obstajajo tudi prijetni fantje.
Na kar boom.
Šola naznani, da bomo imeli kros po gozdu in da bomo tekli vsi razredi. Meni je bilo to v veliko veselje, saj sem oboževala šport. K meni pristopi fant, katerega sem poznala že od prej, saj je živel nasproti mojega bloka in smo se poznali vsi med seboj. Zato vem, kdo je ta oseba še dandanes in prav tako ve tudi sam, kaj je naredil tisti dan. Med vsem tem, mi je rekel ti boš danes padla. In jaz kot punca močnega karakterja mu odvrnem to pa ne bo mogoče, ker vem kdo sem in kakšna sem. On pa odgovori bomo še videli kako in kaj. Imeli smo se super prav tako učitelji kot učenci. Bilo je polno smeha, govorili smo si vice in še marsikaj bi lahko naštevala, vendar bi lahko odšla z mislimi kdo ve kam in ne nadaljevala v pravi smeri.
Fant katerega sem vam omenjala prej, pristopi do mene in mi ponudi stekleničko vode. Bilo nas je kar nekaj na kupu ko smo se odpravljali domov sami znani ljudje, vendar za razliko od mene so drugi vedeli kaj mi namerava narediti. Jaz pa kot mala naivnica se mu lepo zahvalim za njegovo gesto in vzamem vodo ter jo počasi pijem. Iskreno povedano ne vem kako in niti kdaj, vem samo da sem se zbudila v gozdu s hlačami dol in ob meni je bila punca katera me je našla. Začela sem jokati, kaj se mi je zgodilo in nato se mi približa ta fant in mi reče sem ti rekel, da boš padla. Da mogoče se boste nekateri spraševali kako je bilo to mogoče, vendar vem da mi je bilo to vse namenjeno z razlogom in danes ga sprejemam odprtih rok brez kančka sramu, saj se zavedam da nisem sama kriva za stvari katere so se mi zgodile tisti čas. Bila sem posiljena, sredi gozda od človeka katerega sem poznala in ljudje katerim sem zaupala mi niso povedali nič, ker niso verjeli da bo to res naredil. Spomnim se, da me je videl prijatelj iz tistih časov in je tega fanta zelo močno pretepel in na vso srečo ni imel hujših posledic, saj je bil astmatik. Ta fant je nato postal zelo problematičen in je imel kar veliko problemov sam s seboj. Jaz pa v tistem času nisem vedela veliko o nekaterih stvareh in sem povedala sosedi kaj se mi je zgodilo in poslušala njen nasvet, da naj ne govorim nobenemu kaj se mi je pripetilo, tudi moji mami ne in prav tako naj ne povem babici, saj mi bodo rekli da sem sama kriva za svojo posledico. In ja vsakič, ko sem si nekaj želela kot deklica dobiti, mi je lastna mati govorila, vprašaj očeta če ti pošlje denar iz Bosne.. Naj ti ga pošlje, pa si boš kupila stvari katere boš želela. Nikoli si nisem mislila, da bom lahko odpustila lastni materi za vse besede katere mi je izrekla vendar sem ji lahko odpustila. In ponosna sem sama na sebe, ker odpuščati ljudem za kar so ti naredili v življenju je zelo pomembno saj s tem rastemo tudi sami in si oblikujemo svojo osebnost.
Res je da v tistih časih nismo imeli veliko materialnih dobrin, vendar smo bili zelo srečni in znali smo se družiti med seboj. Po dogodku iz gozda nisem več videla tistega fanta in iskreno povedano ga nisem želela nikoli več srečati. V glavi mi je pa vedno zvenelo in potrebovala sem veliko časa da sem prehodila pot in spoznala zakaj se mi je dogajalo toliko. Moj spomin seže nazaj v neko prijetno poletno jutro in mojo babico obiščejo iz centra za socialno delo ter ji dajo nasvet za mene. Da bi lahko šla na počitnice k neki družini v Kokro in da imajo tam veliko živali. Jaz pa seveda prav tako ljubiteljica živali se strinjam s tem, da z veseljem preživim počitnice pri njih. Seveda pa je družina vedela kaj se bo nato zgodilo jaz pa čisto nič. In v mesecu Juniju odidem k njim na počitnice. Sprejeli so me odprtih rok in meni je bilo zelo prijetno. Pri njih sem se počutila na neki način varno, ljubljeno kar pa mi je manjkalo v mojem prejšnjem življenju seveda.
Imeli so kar se da veliko kmetijo z raznolikimi živalmi kar je tudi prav tako. Kmetija mora imeti živali in prav tako pse. Pri njih sem se takoj spoprijateljila z Rotwajlerjema Kajo in Harijem. Niso mogli verjeti kako lepo sta me sprejela in vzljubila. Nekako pa sta tudi onadva postajala meni zelo všeč in kot vse ostalo sem prav tako tudi jaz delala pri njih. Imeli so tudi dva noja, in hoteli so imeti vzrejo vendar pa žal ni bilo usojeno tako. Pri njih sem se počutila prijetno in videla prvič v življenju kaj pomeni imeti starše kateri se imajo lepo in se ljubijo med seboj. Takrat sem videla figuro kaj družina pravzaprav je. Oba krušna starša sem imela zelo rada ne glede na vse skupaj.
In tako sem preživela kar nekaj časa pri njih v rejništvu in izvedela s katerim namenom so me poslali k njim na počitnice. Gospa pri kateri sem odraščala se je odločila da bo postala rejnica otrokom, kateri imajo težke družinske razmere. Pri njih sem izvedela veliko in še več kot sem od svojih pravih staršev. Sicer pa pravega očeta ne poznam. Vem kdo je vendar se nisem nikoli srečala z njim, ko sem odraščala. Kot majhna deklica pa je prihajal na obiske in mi nosil samo sladkarije. Ja berete zelo prav sladkarije.
SE NADALJUJE..
Nedavni komentarji