Zavedati se moramo, da popolnih staršev ni nikjer med nami. Smo namreč samo ljudje, kateri imamo lahko raznolike težave in prav tako delamo napake. Pri nekaterih starših je vidni negativni vzorec vedenja trajni in prav tako lahko v otrokovem življenju nato prevladuje. Čustveno bolečino katero nam zadajo prav tako raste z nami in nas močno zaznamuje.

Lahko rečemo, da čustevno zaznamovani otroci nosijo v sebi veliko breme krivde in dvomov in prav takšni otroci zelo težko razvijejo pozitivno samopodobo. Primanjkuje jim lahko samozavesti, imajo nizko samospoštovanje, kar pa nas skozi barviti svet življenja zaznamuje.

Meni zelo zanimivo knjigo je napisala psihoterapevtka Susan Forward v knjigi Strupeni starši. Skozi celotno branje knjige, lahko opazimo njeno oznako za starše kot so strupeni ali zastrupljajoči, saj prav s temi besedami opisuje temeljno lastnost vseh škodljivih staršev. Njeno prepričanje je, da za opis staršev, kateri svoje otroke trajno in čustveno poškodujejo, jih zlorabijo ali pa jih celo telesno napadejo in prav taki starši nadaljujejo z svojim otrokom, ko ta odraste – ni primernejše besede kot strupen.
Da in prav ta gospa Susan je veliko pomagala svojim pacientom, da so se lahko rešili svoje bolečine od staršev in zaživeli svoje življenje. Veliko ljudi se je celo soočilo s svojimi starši in so jim pogumno predstavili svojo bolečino s preteklostjo in jim predstavili njihovo sedanjost in kako si želijo nato živeti.

Kadar starši pokažejo nekaj razumevanja za trpljenje svojega otroka in si priznajo vsaj nekaj njihove odgovornosti za takšen odnos, je mogoče celo možno zgraditi boljši odnos, kateri pa nas definitivno manj zastruplja.

Kadar pa nam pokažejo premalo sposobnosti, da bi spremenili odnos do nas in našega partnerja in se vrnejo k staremu vedenju ( nam škodljivemu ), se lahko vseeno odločimo za ohranitev stikov in to na precej večji razdalji, kot so je bili vajeni do sedaj. S tem jim damo vedeti, da smo jim pripravljeni priskočiti prav tako na pomoč vendar pod »našimi pogoji.«

Prav tako sem takšnega mnenja, da lahko ostanemo v stiku s strupenimi starši vse dokler nam zaradi tega odnosa ni potrebno žrtvovati našega duševnega zdravja.

V večini primerih pa je takšen odnos tako škodljiv in boleč, da se nekateri ljudje zaradi svoje dobrobiti povsem odrečejo takšnemu odnosu.

Kadar starši nadaljujejo s svojim škodljivim vedenjem ali pa ga celo krepijo, je vsak posameznik prisiljen izbrati med njimi in svojim čustvenim – duševnim zdravjem.

NESOGLASJA S STRANI STARŠEV, NAMI IN NAŠIM PARTNERJEM

Sama sem bila velikokrat priča, kako so lastne matere dušile svoje sinove in jim ne dovolijo živeti svojega življenja. Ja na mojo srečo ali žalost sem dobivala v svoj partnerski odnos mamine sinčke, ker je očitno moja lekcija, da se še moram nekaj naučiti od vsega tega. Sama sem veliki pristaš, da se mora popkovino pravočasno prerezati in tukaj je prav, da to naši starši sprejmejo. V nekem blog zapisu je prav tako delček mojega življenja in ja, ker sem odraščala brez obeh staršev sem zelo samostojna ženska, katera se zna postaviti zase, za svojo družino in prav tako postavim meje ostalim. Žal drage mame pa vam to velikokrat ni po godu, ker vam ne dovolimo vaše manipulacije z nami in odnosom med našim partnerjem. Velikokrat sem razmišljala o tem in ja bilo je celo na meji, da je boljše živeti sam kot pa prenašati tasta ali taščo, ker tako ali tako vidita samo svoj prav.

Ja, ne maram hinavščine in če koga kaj moti naj mi to pove v obraz ne pa za mojim hrbtom. Ja takšni odnosi znajo biti zelo boleči in neznosi za vse nas. Zaradi takega obnašanja velikokrat ženske s svojimi partnerji pridemo do nesoglasja, prepira in celo do razhoda. Zato se ni potrebno čuditi, da smo ženske takšne in drugačne » grozne« ne nihče med nami ni grozen ali slab. Je pa zelo prav, da sprejmete drugačen odnos kot ste ga bili vajeni vi sami in dovolite drugim, da živijo svoja življenja in ne vaša.

Kadar pa se odločimo, da bomo prekinile odnos z vami naj vas ne čudi, saj delamo to za naše najvišje dobro, dobrobit svojih otrok in našega moža / partnerja. Želimo si imeti samo ljubi mir z svojo družino  in ne da nam kdo hodi po hiši, zapira okna, pobira cunje in celo zapira škure.

Vsaka šola nekaj stane in če so cunje mokre je to naša skrb, da se od tega nekaj naučimo in se zavemo, da naslednjič, ko se odločimo za kakeršen koli korak, ga verjetno ne ponovimo.

In ja dragi naši nonoti ali tasti / tašče, ne žalite nas ker ste imeli vi sami težko otroštvo in ste živeli pod isto streho z vašimi starši. To je vaše in je prav tako pomembno, da se vi soočate s tem, nam tega ni potrebno.

Veliko bi lahko še naštevala in pisala, vendar vsak najbolje ve sam pri sebi kako in kaj.

Prav tako veliko strokovnjakov na tem področju piše, da je pomemben odnos med starši in otroci, zato verjetno ni takšno naključje, da nas lahko prizadenejo prav naši starši, saj smo kot otroci odvisni od njih in posledično zaradi tega tudi bolj ranljivi. Ker pa naše ali svoje energije nočemo več trošiti za spore z vami, jo imamo dovolj za urejanje lastnega življenja.

ČUSTVENO JE POTREBNO ODITI OD SVOJIH STARŠEV, ČE ŽELIMO ŽIVETI SVOJE SREČNO ŽIVLJENJE

Veliko družinskih terapevtov celo poudarja, da je potrebno čustveno oditi od svojih staršev, če želimo graditi svoja drugačna ali bolj polna ter srečna življenja. Šele takrat se zavemo, da lahko gradimo sebe, svoj dom in družino. Kadar prekinemo stike samo fizično, obstaja velika verjetnost, da bomo svoje nerazrešene zadeve s starši prenesli v naš novi dom, partnerski odnos in našo družino.

Velikokrat starše odrežemo od svojega življenja, nam ostanejo še vedno želje, potrebe ali celo zamere in prav z njimi je povezana prav tako jeza in naša prizadetost. Ne, da bi se tega zavedali pa to vnašamo v naše nove odnose.
najpogosteje prav zaradi nerazrešenih odnosov s starši trpijo naši partnerski odnosi. Od partnerja ponavadi pričakujemo prav to, kar nam on / ona mogoče ne more dati in seveda, prav tega nismo dobili od naših staršev. Poleg tega pa lahko prav tako krivimo ali celo prizadenemo našega partnerja.

Urediti naš odnos s starši pa pomeni, da sprejmemo, da so starši takšni kakeršni so bili njihovi starši, ter da so se trudili po svojih najboljših močeh in so nas prav tako vzgajali v svoji veri, da je tako najbolj pravilno. Menim, da je dobro, da to sprejemamo sami pri sebi in se mi s tem trudimo biti boljši starši svojim otrokom.

Še najbolj pomembno pa je, da s tem damo sebi potrditev, da z nami ni nič narobe. Zaradi nekaterih storjenih krivic, zanemarjenja, zlorabe ali pa celo čustvene hladnosti smo lahko povsem upravčeno jezni, tudi če naši starši tega niso počeli namerno.
Ne samo, da imamo pravico čutiti jezo, najbolj pravilno bi bilo, da to znamo pokazati tudi našim staršem na nekakšen dostojen način. Ne sme pa nam biti pomembno, kako se bodo oni odzvali na to. Ključno je, da si dovolimo vse to začutiti brez kakeršne koli slabe vesti in o tem tudi spregovoriti.

Menim, da je to edina pot, ki nas lahko vodi stran od doma, saj s tem postanemo neodvisni, svobodni in kar je zelo pomembno, da se znamo sami odločati kaj je za nas pomembno. Prav tako lahko vse dobre stvari iz svoje primarne družine obdržimo, kar pa ne želimo je prav, da zamenjamo in opustimo.

ČE SI ŽELIMO NEODVISNOSTI IN SVOBODO, JE POTREBNO PRETRGATI VSE ŠKODLJIVE VEZI IN ODLOŽITI ODVEČNO PRTLJAGO.

Najboljše za to je, da vsa zanikana ali težka čustvena čutenja, kot so jeza, sram, gnus, prezir odložimo nekam, kjer smo si jih naložili – doma. Ker pa naši starši niso mogli opraviti s težkimi čutenji so jih prav tako – nezavedno naložili na breme svojih otrok. Če pa jim mi kot otroci to nesemo nazaj, naredimo uslugo sebi, saj se bodo tako naši starši, boljše spopadli s svojimi čutenji in njihovo odgovornostjo zanje.

Uslugo pa naredimo tudi našim staršem, saj na ta način dobijo možnost, d nadaljujeo svoj osebni razvoj, saj so se mu izognili ravno tako, da so njihove nerazrešene zadeve naložili na hrbet svojih otrok.

Družinski ali partnerski terapevti pravimo, da so starši odgovorni, kako usposobljeni in pripravljeni smo prišli rob odraslosti, mi pa smo odgovorni da svojo odraslost in zrelost neprestano razvijamo.

Ob tem pa bomo postali zreliin odrasli takrat, ko od svojih staršev nič več ne pričakujemo. Kadar nič več ne pričakujemo, potem nas tudi starši ne morejo več prizadeti. In posledično lahko živimo svoje življenje tako, kot čutimo, mislimo pa če se starši strinjajo s tem ali ne.

sl Slovenian
X