OSCAR WILDE je nekoč dejal : ljubiti samega sebe je začetek dosmrtne romance.
Ljudje se velikokrat v mislih ali celo na glas pogovarjamo s samim seboj. Kadar nas zanima, kakšen odnos imajo drugi do sebe, jih lahko vprašamo, kaj si povedo takrat, kadar naredijo kakšno napako ali pa ko se morajo pohvaliti. Naš notranji dialog nam zelo jasno pove, kakšen je naš odnos do samih s seboj.
Nekateri imamo do sebe prijateljski odnos, drugi sovražnega ali celo odklonilnega, kot smo prav tako lahko v nekaterih situacijah do sebe prijateljski, v drugih pa sovražni. Vsekakor pa bi moral biti človek sebi najboljši prijatelj, kar pa pomeni da bi moral imeti do sebe pozitiven odnos. Pozitiven odnos do sebe ne izključuje, da imamo negativno stališče do nekaterih svojih vedenj, želja…Kadar odvržemo negativne lastnosti ali vedenja, postajamo boljši ljudje do sebe.
KAKO SI OBLIKUJEMO ODNOS DO SAMEGA SEBE? Majhni otroci sebe doživljajo zelo pozitivno, saj nimajo izdelanega stališča do sebe. Kadar govorimo o stališču do samega sebe, mislimo predvsem na razdeljenost osebe. Kadar govorimo o ljubezni do sebe, to pomeni« da en del mene ljubi drugi del mene«. Mogoče celo na neki način obstaja en del osebnosti kateri ljubi, spet za drugega lahko rečemo, da je ljubljen.
Prav verjetno pa lahko razloge za takšno razdeljenost najdemo v zgodnjem otroštvu in to v odnosu med otrokom in starši. Otrokovi možgani vpijajo vse, kar starši rečemo ali naredimo, kako se vedemo do njih, do drugih ljudi in kako se starši vedemo med seboj, otrok pa si vse to zapomni. Starši tako na neki način postanemo notranja psihološka struktura otroka ( notranji starši ). Ta notranja psihološka struktura, pa postane nosilec odnosa, kakršnega imajo starši do svojega otroka. Kadar otrok naredi napako ali nekaj za kar smatramo da ni v redu, ga njegov »notranji glas » obsodi na nekakšen način, kot bi ga verjetno obsodili njegovi pravi starši. Prav tako se nam notranji glas ponovi, kadar doživimo uspeh. Če smo se starši veselili njegovega uspeha, bo takšno veselje pokazal tudi njegov notranji glas. Če pa smo starši njegov uspeh jemali kot nekaj samoumevnega, čemur ni potrebno posvečati velike pozornosti, se bo enako odzval tudi notranji glas odraslega starša.
Če vemo, kako so starši kazali ljubezen do svojega otroka, bomo opazili da oseba kadar odraste, ljubezen do sebe kaže na enak način. Če pa starši otroku niso kazali ljubezni, jo prav tako kot odrasla oseba, ne bo kazal samemu sebi. Če pa je bila ljubezen staršev pogojevana, bo odrasel dajal sam sebi pravico, da se ima rad le z izpolnjevanjem nekega pogoja.
Veliko izzivov nastane takrat, kadar ljudje samih sebe ne sprejemamo takih kakršni smo, pač pa si postavljamo najrazličnejše pogoje, za katere menimo, da jih moremo izpolnjevati, da bi se lahko sprejeli. Človekovo stališče je lahko tudi sledeči: sprejemam se ali vreden / na sem, dokler izpolnjujem nekateri pogoj, v primeru da ga ne izpolnjujem, pa nisem nič vreden / na.
S takšnim stališčem po navadi ocenjujemo samega sebe. Ali bom izpolnila neki pogoj ali pa nisem nič vredna. Ali bom zaslužila svojo ljubezen ali pa sem ničvredna. Velikokrat je pravi beg med samim preziranjem, kar nas sili k izpopolnjevanju pogojev. Oseba mora sama pred seboj zaslužiti občutke lastne vrednosti. Če nam kdaj pogoja ne uspe izpolniti, se lahko dokaj hitro začnemo prezirati ali celo sovražiti.
Pogoji, ki si jih postavimo da bi bili vredni ljubezni so lahko številni. Lahko je to tudi zahteva, da ves čas trdo delamo, da delamo vse kar je najboljše za nas. Da smo ljubeznivi do drugih, da se izogibamo nesoglasju itd..
Nekateri pa so tako prepričani, da morajo biti pametni , lepi ali celo zanimivi, da bi bili vredni. Iz nekaterih primerov vidimo, da prve pogoje v otroštvu nam postavljajo prav naši starši, si nato tiste druge postavljamo sami ( biti lepi, zanimivi, pametni..), saj smo velikokrat pod vplivom medijev in v najstniških letih pa na takšen odnos vplivajo na nas naši vrstniki. Tako na primer anoreksija ni nič drugega, kot pogojevanje do samega sebe : »Vredna sem le, če sem lepa.. Lepa pa sem takrat, kadar nisem debela, zato sem pripravljena narediti vse, da prav čisto vse da ne bom postala debela…pa tudi, če me bo to peljalo v skrajno suhico in bom s tem ogrožala svoje zdravje in posledično s tem tudi svoje življenje.
BREZPOGOJNO SPREJEMANJE SAMEGA SEBE
Takšno stališče brezpogojnega sprejemanja samega sebe ne pomeni, da s sprejemanjem samega sebe, sprejmemo tudi vsa svoja vedenja. Sprejemanje samega sebe temelji na domnevi, da ločimo sebe od svojih dejanj, želja, misli, ravnanj…To pa pomeni, da smo dobri tudi če naše ravnanje ni najboljše. Ker smo dobri kot osebe bomo svoja ravnanja, kadar jih dojamemo kot neustrezna, spremenili in se začeli obnašati na neki drugačen bolj ustrezen način. Z drugimi besedami brezpogojno sprejemanje samega sebe ne izključuje samokritičnosti : naša kritika pa je vedno usmerjena proti temu, kaj in kako delamo proti aktivnosti, ne pa proti nam kot osebnosti. Takšno stališče do samega sebe lahko vedno spremenimo. Veliko ljudi se niti ne zaveda, da do sebe zavzemajo določena stališča in se jih tudi držijo. Zato je zelo pomembno, da dojamemo koncept stališča do samega sebe in nato ozavestimo načine, na katere nas sami sebe obravnavajo. Pri tem pa bomo dojeli, da včasih sebe jemljemo na zadovoljujoči način, velikokrat pa tudi ne. Kadar s svojim odnosom do sebe nismo zadovoljni, je potrebno takšen odnos tudi spremeniti.
Dobra pot do tega pa je, da človek odkrije kako naj dojema samega sebe. Prav tako si lahko tukaj poiščemo pomoč psihoterapije, svetovanja ali coachinga. Nevtralna oseba, katera je dovolj usposobljena, lahko s pravimi vprašanji človeku zelo pomaga, saj mu s tem jasno definira njegov negativen odnos do sebe. Do takšne prave spremembe pa pride, kadar se človek odloči, da bo sebe sprejel takšnega kakršen je- brez pogojevanja lastne vrednosti. To pa pomeni : da sem človek kakršen sem in sem vredno človeško bitje. Če kadarkoli nekaj naredim slabo ali narobe, lahko to definitivno spremenim , kadar to dojamem.
Nobena stvar mi ne more vzeti občutka lastne vrednosti.
Če pa zelo poenostavimo vse skupaj: NAJBOLJŠI ODNOS DO SAMEGA SEBE VSEBUJE PRAV LJUBEZEN DO SEBE, PA NE POZABIMO NA SAMODISCIPLINO. ZATOKOT STARŠI LAHKO NAJBOLJŠE NAREDIMO, ČE OTROKOM POKAŽEMO DA JIH IMAMO RADI, HKRATI PA ZAHTEVAMO OD NJIH VEDENJE IN DISCIPLINO, KI PA NISTA POVEZANA S POGOJEVANJEM OTROKOVE PRAVICE, DA JE LJUBLJEN.
Nedavni komentarji