Ali se lahko zgodbe naših babic in mater nezavedno nadaljujejo tudi v našem življenju?
Včasih potrebujemo leta, da razumemo, da se nekatere zgodbe v našem življenju niso začele z nami.
Odraščala sem z babico. Bila je velik del mojega otroštva in mojega življenja. Poznala sem jo zelo dobro in veliko zgodb iz njenega življenja mi je pripovedovala sama.
Danes, ko gledam nazaj, ne vidim več samo svoje babice.
Vidim žensko.
Žensko, ki je ljubila.
Žensko, ki je izgubila.
Žensko, ki je morala velikokrat začeti znova.
In žensko, ki je kljub težkim življenjskim preizkušnjam ohranila neverjetno veliko veselja do življenja.
Njen prvi mož je bil oficir. Umrl je v vojni.
Lahko si samo predstavljamo, kaj je takšna izguba pomenila za mlado žensko v času, ko se o čustvih, žalovanju in notranjih ranah ni govorilo tako kot danes.
Življenje je moralo iti naprej.
Pozneje se je poročila drugič.
Toda drugi zakon ji ni prinesel samo varnosti in sreče. Njen mož je rad pogledal pregloboko v kozarec.
Skupaj sta živela na kmetiji, kjer je bilo vedno veliko dela. Iz njunega zakona so se rodili trije otroci — dva sinova in hčerka.
Tudi njihovo otroštvo ni bilo vedno lahko.
Še posebno hčerka je odraščala skozi številne težke izkušnje.
Ta hčerka je bila moja mama.
In nekega dne se je njej rodila deklica.
Ta deklica sem bila jaz.
Babica, ki je kljub vsemu ostala nasmejana
Ko pomislim na babico, je ne želim opisovati samo skozi težke dogodke njenega življenja.
Ker ona ni bila samo to.
Bila je izredno življenjska ženska.
Rada je pekla.
Rada je pela.
Rada je plesala.
Znala je šivati.
Delala je na kmetiji.
Bila je skoraj vsestranska.
In predvsem — zelo pogosto je bila nasmejana.
Imela je tisto posebno toplino, ki jo imajo nekatere ženske, čeprav za njihovim nasmehom stoji življenje, o katerem drugi vedo zelo malo.
Seveda je imela tudi svoje muhe.
Kdo jih nima?
Toda danes razumem nekaj, česar kot otrok nisem mogla razumeti.
Za njenim optimizmom je živela tudi zgodba ženske, ki je morala ogromno prenesti.
In nekatere zgodbe se v družini ne prenašajo samo skozi pripovedovanje.
Včasih se prenašajo skozi odnose.
Skozi strahove.
Skozi način, kako ženske doživljamo ljubezen.
Skozi to, koliko smo pripravljene potrpeti.
In skozi to, kaj začnemo nezavedno sprejemati kot nekaj »normalnega«.
Potem odrastemo tudi me
Kot veliko deklic sem si tudi sama želela nekaj zelo preprostega.
Topel dom. Ljubeč odnos. Družino.
Želela sem si človeka, ob katerem bi se počutila varno.
Nisem odraščala z mislijo, da bodo odnosi nekoč postali eno največjih področij mojega osebnega učenja.
Pa so.
V mojem življenju so me moški velikokrat prizadeli.
Skoraj vsak fant ali partner, s katerim sem bila, je na neki način prestopil mejo zaupanja.
Včasih je šlo za čustveno oziroma psihološko nezvestobo.
Drugič za drugo žensko.
In zame varanje nikoli ni bilo nekaj, kar bi lahko preprosto sprejela in rekla:
»Saj se to dogaja.«
Ne.
Ko nekoga ljubimo in mu zaupamo, izdaja boli.
Boli telo.
Boli srce.
Boli dostojanstvo.
Predvsem pa se lahko po več podobnih izkušnjah začnemo spraševati:
Zakaj se to vedno znova dogaja meni?
Koliko žensk si postavlja isto vprašanje?
Verjamem, da nas je veliko.
Veliko žensk živi podobne zgodbe, vendar o njih ne govorimo.
Navzven delujemo močne.
Hodimo v službo.
Skrbimo za otroke.
Pospravljamo.
Kuhamo.
Se smejimo.
Pomagamo drugim.
Zvečer pa ostanemo same s svojimi vprašanji.
Zakaj ponovno nekdo, ki mu ne morem zaupati?
Zakaj se vedno znajdem v podobnem odnosu?
Zakaj toliko dajem?
Zakaj dopuščam stvari, za katere sem bila prepričana, da jih nikoli ne bom?
In predvsem:
Zakaj se zgodba ponavlja?
Dolgo tudi sama nisem poznala odgovora.
Dokler nisem začela resneje delati na sebi.
Ko začnemo gledati nazaj, se pokažejo povezave
Delo na sebi nam včasih pokaže stvari, ki jih sprva sploh ne želimo videti.
Ne zato, da bi iskale krivca.
Temveč zato, da bi končno razumele sebe.
Ko sem začela raziskovati svoje odnose, svoje odzive in svojo družinsko zgodbo, sem počasi začela opažati povezave.
Moj oče je varal mojo mamo.
Tudi pred tem so bile v naši družinski zgodovini ženske, ki v partnerskih odnosih niso živele samo lahkih zgodb.
In potem sem bila tukaj jaz.
Ženska, ki si je tako zelo želela drugačno življenje, a se je kljub temu vedno znova srečevala s podobnim občutkom izdaje.
Takrat se začneš spraševati:
Ali res vedno znova izbiramo samo napačne ljudi — ali pa v sebi nosimo nekaj, česar še nismo ozavestile?
Morda temu rečemo karma. Morda družinski vzorec.
Beseda karma ima za različne ljudi različne pomene.
Nekateri verjamemo v duhovno povezanost generacij.
Drugi govorimo o družinskih vzorcih, načinih navezanosti, naučenem vedenju in čustvenih ranah, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
Zame niti ni najpomembnejše, kako to poimenujemo.
Pomembno je vprašanje:
Ali se nekaj v naši družini ponavlja?
Če se, potem imamo možnost, da to opazimo.
In prav tukaj se lahko začne sprememba.
Ozaveščanje ne pomeni obtoževanja naših staršev
Ko začnemo raziskovati svojo družinsko zgodbo, lahko zelo hitro zapademo v iskanje krivcev.
Mama je kriva.
Oče je kriv.
Babica je kriva.
Partner je kriv.
Toda sama svoje poti danes ne vidim tako.
Moja babica je živela tako, kot je v tistem času najbolje znala.
Moja mama je živela svojo zgodbo.
Moj oče je sprejemal svoje odločitve.
Moji partnerji so sprejemali svoje.
In jaz sem sprejemala svoje.
Vsak je odgovoren za svoje vedenje.
Toda jaz sem odgovorna za nekaj drugega:
za to, kaj bom naredila s svojim življenjem zdaj, ko določene stvari vidim drugače.
To je zame prava moč dela na sebi.
Ne spreminjamo preteklosti.
Spremenimo pa lahko to, kar bomo iz preteklosti odnesle v prihodnost.
Me smo lahko tiste, pri katerih se zgodba spremeni
Morda smo bile vzgojene tako, da moramo potrpeti.
Morda smo gledale mamo, ki je vedno postavljala druge pred sebe.
Morda smo videle babico, ki je preživela stvari, o katerih nikoli ni govorila.
Morda smo se naučile, da je treba biti močna in molčati.
Da moramo razumeti.
Odpustiti.
Počakati.
Dati še eno priložnost.
In še eno.
Toda pride trenutek, ko se lahko vprašamo:
Kaj pa jaz?
Kaj potrebujem jaz?
Kakšen odnos želim živeti?
Kaj je zame ljubezen?
Česa ne želim več sprejemati?
Kje je moja meja?
Delo na sebi mi ni pokazalo, kako spremeniti druge ljudi.
Pokazalo mi je nekaj veliko pomembnejšega.
Kako začeti spreminjati sebe in svoje izbire.
Kako se poslušati.
Kako prepoznati vzorec.
Kako postaviti mejo.
Kako razumeti, da močna ženska ni tista, ki prenese vse.
Včasih je najmočnejša tista, ki nekega dne reče:
»Pri meni se bo ta zgodba začela pisati drugače.«
Zato pripovedujem to zgodbo
Ne zato, ker bi želela razgaljati življenje svoje družine.
In ne zato, ker bi želela kogarkoli obsojati.
Babico nosim v sebi z veliko topline.
Bila je ženska svojega časa, svojih okoliščin, svojih izgub, svojih veselij in svojih odločitev.
Iz nje sem dobila tudi ogromno lepega.
Njeno življenjsko energijo.
Optimizem.
Vztrajnost.
Ustvarjalnost.
Smeh.
Morda celo tisto sposobnost, da po težkem obdobju ponovno vstanemo.
Toda od svojih prednikov ne podedujemo samo tistega, kar želimo ohraniti.
Včasih moramo pogledati tudi tisto, kar želimo zaključiti.
In prav zato želim o tem govoriti.
Ker vem, da je veliko žensk, ki berejo te besede in si potiho mislijo:
»Tudi pri nas doma je bilo tako.«
Ali:
»Tudi moja mama je živela tak odnos.«
Ali celo:
»Točno to se danes dogaja meni.«
Če ste se našle v teh besedah, potem je morda najpomembnejše sporočilo tega članka naslednje:
Ni nam treba nadaljevati vsake zgodbe, ki smo jo podedovale.
Lahko jo pogledamo.
Lahko jo razumemo.
Lahko vzamemo iz nje modrost.
In lahko izberemo drugače.
Morda prav me postanemo ženske, pri katerih se nekaj spremeni.
Ne samo za nas.
Ampak tudi za generacije, ki pridejo za nami.
Ker preteklosti ne moremo prepisati.
Lahko pa drugače napišemo nadaljevanje.
O konkretnih korakih, ki so mi (in mnogim, s katerimi delam) pomagali pri tem, pišem v naslednjem delu serije: Kako prekiniti krog: 7 korakov do svobode.
Nedavni komentarji