Travma je psihološka izkušnja, katera vključuje strah in nemoč vsakega posameznika posebej. Da bi lahko razumeli dolgoročne posledice hudih in ponavljajočih se travmatičnih dogodkov in okoliščin, je potrebno poznati posledice, ki jih taki dogodki povzročijo v strukturi in delovanju možganov.

Posledica zelo hudega posameznega travmatičnega dogodka je lahko posttravmatska motnja, katera pa utegne pri nekaterih ljudeh spremeniti osebnostno delovanje.
Ponavljajoče se izrazito neugodne ali travmatične izkušnje med otrokom, starši ali skrbniki, kateri so del odnosa ne varne ali varne čustvene navezanosti imenujemo relacijska travma, katera je še posebno rušilna. V prvih letih našega življenja se naši možgani še oblikujejo, zato se posledice te travme vgradijo v našo strukturo možganov.

1. ZGODNJA TRAVMA je duševna rana, katera pripelje do motnje v psihičnem delovanju oziroma zmanjša slabše spoprijemanje s stresom, poleg tega pa prihaja do tesnobe katera pa ni povezana s stresom.

2. RELACIJSKA TRAVMA pa lahko preko spremembe v naših možganih dolgoročno zaznamuje otrokovo delovanje, čustvovanje in doživljanje ter tako oblikuje njegovo osebnostno strukturo. Posledica pa je podobna, kot pri posttravmatski stresni motnji – mejna osebnostna motnja.

SPREMEMBE V NAŠIH MOŽGANIH

Amigdala, hipokampus in prefrontalni korteks imajo zelo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva.

Številne raziskave možganov z magnetno resonanco so pokazale, da se možgani pri travmatiziranih osebah strukturno in funkcionalno razlikujejo od zdravih ljudi. Namreč občutek smrtne ogroženosti utegne tako pri otrocih kot pri odraslih fizično poškodovati možganske celice, v teh predelih kateri sodelujejo pri stresnem odzivu.

VPLIV TRAVME NA HIPOKAMPUS

Travma najpomembneje neurološko učinkuje na hipokampus in posledično pri hudo travmatiziranih ljudeh je opaziti znatno zmanjšanje volumna hipokampusa.
Njegova naloga je da ureja informacije o zunanjih dražljajih in v skladu z okoliščinami uravnava nenadzirane odzive amigdale, zaradi tega da ona ne sproža po nepotrebnem stresnega odzivanja.

Njegovo delovanje se prične med drugim in tretjim letom življenja, čeprav se povezave med njim in amigdalo gradijo že od samega začetka življenja. Ko začne delovati se ob njegovi pomoči začnejo skladiščiti tudi spomini .Pomaga nam tvoriti nove spomine in jih kasneje kot izkušnje prikliče v novih okoliščinah. Prav tako nam pomaga razlikovati med starimi in novimi spomini.

Ljudje z zmanjšanim volumnom hipokampusa izgubijo sposobnost razlikovanja med starimi in novimi izkušnjami. S tem hipokampus skrbi, da se na vsako nevarnost odzovemo različno v skladu z okoliščinami.  Na primer, da se srečajo z okoliščinami, katere zgolj bežno spominjajo na travmo, nekateri nevronski mehanizmi sprožijo skrajno stresne odzive.

VPLIV TRAVME NA AMIGDALO

Travma poveča njeno dejavnost, katera pa nam pomaga procesirati čustva in je prav tako povezana z odzivom na strah. Amigdali pravimo tudi center za preživetje saj ta sproži reakcijo za boj ali beg, in sicer tako, da kar se da hitro oceni stopnjo nevarnosti položaja, pri tem pa pošlje alarm v možgansko steblo in aktivira stresno os in živčevja, ki telo pripravi za odziv na nevarnost.

Tako začne delovati že pri novorojenčku, vendar se odziva nediskriminatorno in burno ( nemodularno).

Amigdala travmatiziranih ljudi se hitro odziva na dražljaje, ki so kakorkoli povezani s travmatično izkušnjo ( fotografija, pogovor, zvok ali besede…) Tak odziv se lahko celo posploši na druge dražljaje, kateri vzbujajo strah niso pa neposredno povezani s travmo.

PREFRONTALNI KORTEKS

To je organ spomina in predvidevanja ter sedež racionalnega doživljanja in vedenja. S tem, ko prepoznava razlike usmerja odzivanje nižjih centrov. Prefrontalni korteks daje smisel izkušnjam in organizira našo interakcijo s svetom.
Ventromendialni del prefrontalni korteksa z nadziranjme funkcij amigdale uravnava čustveno odzivanje. Obenem pa je prav tako sedež »čustvene inteligence«,ki vpliva na naše socialno vedenje. Omogoča ohranjati spomine, skupaj z njihovim čustvenim pomenom.
Dorzolaterialni del prefrontalnega korteksa je povezan prav tako s hipokampusom. Omogoča nam zavestno razmišljanje izkušenj ter usmerja pozornost na zaznavanje spomina ali posamezne ideje.

Orbitofrontalni korteks pa omogoča prepoznavanje čustvenih signalov. V nasprotju z amigdalo jih prav tako interpretira in tako modulira odgovore amigdale.

Povezave z višjimi možganskimi centri zorijo vse do adolescence, ko naj bi bili dokončno sposobni uravnavati svoje čustveno odzivanje in vedenje. Pri sociološkem pomenu se ta sposobnost odraža pri konceptu polnoletnosti, kar pa nas privede tudi do odgovornosti naših dejanj.

Hipokampus, prefrontalni korteks in amigdala so torej del nevronskih povezav, ki uravnavajo stresne odzive. Hipokampus oblikuje ustrezno odzivanje na zunanje dražljaje, da amigdala tako ne bi po nepotrebnem sprožala stresnega odzivanja. Prefrontalni korteks z nadziranjem amigdale uravnava čustveno odzivanje. Kadar je hipokampus zmanjšanj in hiperaktiven, je prefrontalni korteks manj funkcionalen, takrat se amigdala odziva enako burno in nemodulirano kot pri dojenčku.

SPREMEMBE V DRUGI TEORIJI

Po drugi teoriji pa bi podobni simptomi povzročili nenormalne ravni hormonov, zaradi tega naj bi ljudje postali občutljivejši za simptome, kateri so posledica travmatiziranosti. Če oseba z nenormalno ravnjo hormonov doživi travmatičen dogodek, pri njej obstaja večja verjetnost za razvoj take motnje. To teorijo podpirajo raziskave, ki kažejo, da travmatizirani ljudje proizvajajo velike količine stresnih hormonov – tudi takrat, ko niso v neposredni nevarnosti, to pa prispeva k pretirani vzburjenosti in oslabelosti občutkov.

sl Slovenian
X