Opisovanje zavesti
Zavest je posameznikovo stanje zavedanja svojega okolja, misli in občutkov. Da bi lahko doživeli zavest, moramo biti budni in zavedni. Zavest je kakovost ali stanje zavedanja zunanjega predmeta ali nečesa v sebi, na primer misli, občutkov…Opredeljen je bil tudi na naslednje načine: čutenje, zavedanje, subjektivnost, sposobnost doživljanja ali čutenja, budnost, občutek samosvojnosti in izvršilno-nadzorni sistem uma. Nekoč so številni znanstveniki na zavest gledali skeptično, v zadnjih letih pa je postala pomembna tema raziskav v psihologiji in nevroznanosti.
Filozofija zavesti
Kljub težavam pri določanju opredelitve mnogi filozofi menijo, da obstaja široko razpoznavna intuicija o tem, kaj je zavest. Filozofi so se od časa Descartesa in Locka trudili razumeti naravo zavesti in določiti njene bistvene lastnosti. Zaskrbljujoča vprašanja v filozofiji zavesti vključujejo naslednje: ali je zavest mogoče mehanično razložiti; ali obstaja nečloveška zavest in če obstaja, kako jo je mogoče prepoznati; kako se zavest nanaša na jezik in ali je zavest mogoče razumeti na način, kateri ne zahteva dualističnega razlikovanja med duševnimi in fizičnimi stanji ali lastnostmi in ali bodo morda kdaj računalniki ali roboti pri zavesti.
Izziv duha in telesa
Izziv duha in telesa je v bistvu izziv zavesti; grobo rečeno, gre za vprašanje, kako duševne izkušnje izhajajo iz fizične entitete. Kako so naša duševna stanja, prepričanja, dejanja in razmišljanja povezana z našimi fizičnimi stanji, telesnimi funkcijami in zunanjimi dogodki, glede na to, da je telo fizično, um pa nefizičen?
Prvi in najpomembnejši filozof za reševanje te uganke je René Descartes v 17stoletju in njegov odgovor je bil imenovana kartezijanski dualizem. Razlaga kartezijanskega dualizma je, da zavest prebiva v nematerialni domeni, katera se je imenovala »res cogitans« (področje misli), v nasprotju s področjem materialnih stvari, katera se je imenovala «res extensa« (področje razširitve). Predlagal je, da interakcija med tema dvema domenama poteka v možganih. Nadalje je kot točko interakcije predlagal pinealno veselje, kasneje pa so ga na to trditev večkrat izpodbijali. Ti izzivi so sprožili nekaj ključnih začetnih raziskav o zavesti, o katerih vam bom na kratko malo povedala.
Zgodnje ideje o zavesti
Več kot 2000 let so vprašanja, katera obkrožajo človeško zavest – na primer, kako vsakodnevno notranje delovanje naših možganov povzroči enotno kohezivno resničnost in občutek individualnega jaza – zmedla filozofe od Platona do Descartesa. Descartes je, kot je bilo že omenjeno, znan po svoji dualistični teoriji zavesti, v kateri je fizično telo ločeno od nematerialnega uma. Dal nam je tudi najbolj znan povzetek človeške zavesti: “Mislim, torej sem.”
Zgodovinski materializem Karla Marxa zavrača dihotomijo duha in telesa in meni, da zavest nastaja zaradi materialnih nepredvidenosti okolja. John Locke, drugi zgodnji filozof, je trdil, da sta zavest in osebna identiteta neodvisna od vseh substanc. Poudaril je, da ni razloga za domnevo, da je zavest vezana na določeno telo ali um prav tako pa zavesti ni mogoče prenesti iz enega telesa ali uma v drugega.
Ameriški psiholog William James je zavest primerjal s tokom – neprekinjenim in prekinjenim kljub nenehnim premikom in spremembam. Medtem ko se je velik del raziskav v psihologiji v prvi polovici dvajsetega stoletja preusmeril na povsem opazno vedenje, so se raziskave o človeški zavesti od petdesetih let močno povečale.
Trenutne raziskave o zavesti
Danes je glavni poudarek raziskav zavesti o razumevanju, kaj zavest pomeni tudi biološko in psihološko. Sprašuje se, kaj pomeni, da so informacije prisotne v zavesti, in skuša določiti nevronske in psihološke korelate zavesti. Vprašanja, katera nas zanimajo, vključujejo pojave, kot so, subliminalno zaznavanje, slepota, anosognozija, možganski valovi med spanjem in spremenjena stanja zavesti, katera pa povzročajo psihoaktivna zdravila ali duhovne in meditativne tehnike.
Večina eksperimentalnih študijev ocenjuje zavest tako, da od človeka zahteva verbalno poročilo o svojih izkušnjah. Da pa bi potrdili pomen teh besednih poročil, jih morajo znanstveniki primerjati z aktivnostjo, katera istočasno poteka v možganih. Upanje je ugotoviti, da bo opazna aktivnost v določenem delu možganov ali poseben vzorec globalne možganske aktivnosti močno napovedovala zavestno zavedanje. Za fizične meritve možganske aktivnosti so v teh študijah uporabili več tehnik slikanja možganov, kot sta EEG in MRI.
Višja možganska področja so bolj razširjena kot nujna za pojav zavesti, zlasti prefrontalna skorja, ki je vključena v vrsto višjih kognitivnih funkcij, skupaj znanih kot izvršilne funkcije.
Zgodovina teorij zavesti
Majevske in inkanske teorije zavesti
Prvič v zgodovinskih zapisih starodavne civilizacije Majev in Inkov so različne teorije o več ravneh zavesti prežele duhovne, psihološke, medicinske in moralne špekulacije o vzhodni in zahodni kulturi. Zavest lahko opredelimo kot človekovo zavedanje tako notranjih kot zunanjih dražljajev. Zaradi občasnega in včasih bistvenega prekrivanja med hipotezami so bili v zadnjem času poskusi kombiniranja perspektiv za oblikovanje novih modelov, katere združujejo komponente ločenih stališč.
Stari Maji so med prvimi predlagali organiziran občutek za vsako stopnjo zavesti, njen namen in časovno povezavo s človeštvom. Ker zavest vključuje dražljaje iz okolja in notranje dražljaje, so Maji verjeli, da je to najosnovnejša oblika obstoja, ki je sposobna evolucije. Inki pa so menili, da je zavest napredek ne le zavedanja, ampak tudi skrbi za druge.
John Locke o zavesti
John Locke, filozof iz 17. stoletja, je bil eden prvih, kateri je govoril in pisal o zavesti. Verjel je, da je naša identiteta vezana na našo zavest, katero je v bistvu opredelil kot tisto, kar prehaja skozi človekov um, ali spomine. Zatrdil je tudi, da naša zavest ni vezana na naša fizična telesa in da lahko preživi tudi po tem, ko naša fizična telesa umrejo. Pravzaprav je Locke trdil, da se zavest lahko prenese iz ene duše v drugo.
René Descartes o zavesti
Idejo zavesti je v 17. stoletju obravnaval tudi René Descartes. Odločil se je odgovoriti na vprašanje, kako je mogoče, da lahko naša zavest, nefizična stvar, izvira iz naših teles, katera pa so fizične stvari. Razlaga, do katere je prišel, se je imenovala kartezijanski dualizem; skratka, zavest prebiva v nematerialni domeni, katero je imenoval »res cogitans« (področje misli), v nasprotju s področjem materialnih stvari, katero je imenoval »res extensa« (področje razširitve). Predlagal je, da interakcija med tema dvema domenama poteka v možganih.
Sigmund Freud o zavesti
Medtem, ko so vzhodni pogledi na zavest skozi stoletja ostali relativno stabilni, so teoretska nihanja opredelila zahodno perspektivo. Ena najbolj priljubljenih zahodnih teorij je Sigmund Freud, zdravnik in oče psihoanalitične teorije. Freud je človeško zavest razdelil na tri ravni zavedanja: zavestno, predzavestno in nezavedno. Vsaka od teh ravni ustreza in se prekriva s Freudovimi idejami o egu in superegu. Zavestno raven sestavljajo vse stvari, ki se jih zavedamo, vključno s stvarmi, ki jih poznamo o sebi in okolici. Predzavest je sestavljena iz stvari, na katere bi lahko bili pozorni, če bi to želeli, in tam je shranjenih veliko spominov za lažje iskanje. Freud je videl, da je podzavest sestavljena iz misli, ki so v določenem trenutku nezavedne, vendar niso potlačene in so zato na voljo za priklic in se zlahka ozavestijo (na primer učinek konice jezika). Nezavedno sestavljajo stvari, ki so zunaj zavestnega zavedanja, vključno s številnimi spomini, mislimi in nagoni, katere se ne zavedamo. Večina tega, kar je shranjeno v nezavednem, naj bi bilo neprijetno ali konfliktno; na primer spolni impulzi, ki veljajo za nesprejemljive. Čeprav so ti elementi shranjeni izven našega zavedanja, kljub temu velja, da vplivajo na naše vedenje. Nezavedno sestavljajo stvari, katere so zunaj zavestnega zavedanja, vključno s številnimi spomini, mislimi in nagoni, katere se ne zavedamo. Večina tega, kar je shranjeno v nezavednem, naj bi bilo neprijetno ali konfliktno; na primer spolni impulzi, kateri veljajo za nesprejemljive. Čeprav so ti elementi shranjeni izven našega zavedanja, kljub temu velja, da vplivajo na naše vedenje.
Freudove ravni zavesti : Ta slika ponazarja ustrezne ravni, ega in superega. Del nad vodo je znan kot raven zavesti; najvišja raven valov tik pod površjem in nad belo črto je podzavestna raven; spodnja raven pa je nezavedno.
Sodobne teorije zavesti
Medtem ko Freudova teorija ostaja ena najbolj znanih, so različne šole na področju psihologije razvile svoje perspektive, katere pa bomo raziskali v nadaljevanju. Pomembno je omeniti, da se ti vidiki ne izključujejo nujno, ampak so samo različni pristopi k enakim vprašanjem.
Razvojna psihologija o zavesti
Razvojni psihologi na zavest ne gledajo kot na eno samo entiteto, ampak kot na razvojni proces s potencialno višjimi stopnjami kognitivne, moralne in duhovne kakovosti. Trdijo, da se zavest s časom spreminja, kakovostno in stopnjevalno: zavest dojenčka je kakovostno drugačna kot pri malčku, najstniku ali odraslem. Nenormalen razvoj vpliva tudi na zavest, prav tako pa tudi duševne bolezni.
Socialna psihologija o zavesti
Socialni psihologi na zavest gledajo kot na produkt kulturnega vpliva, kateri nima veliko zveze s posameznikom. Na primer, ker različne kulture govorijo različne jezike, tudi kodificirajo drugače realnost. Ta razlika v kodifikaciji vodi do razlik v doživljanju realnosti in s tem zavesti. Jezik je glavni mehanizem za prenos načina zavesti, analiza jezika pa lahko do neke mere razkrije miselnost ljudi, ki govorijo ta jezik.
Nevropsihologija o zavesti
Nevropsihologi menijo, da je zavest zakoreninjena v nevronskih sistemih in organskih možganskih strukturah. Večji del sodobne znanstvene literature o zavesti sestavljajo študije, katere preučujejo razmerje med izkušnjami, o katerih so poročali subjekti, in aktivnostjo, ki hkrati poteka v njihovih možganih – torej študijami nevronskih korelatov zavesti. Upanje je najti aktivnost v določenem delu možganov ali poseben vzorec globalne možganske aktivnosti, kateri bo močno napovedoval zavestno zavedanje. V teh študijah so za fizikalne meritve možganske aktivnosti uporabili več tehnik slikanja možganov, kot sta EEG in MRI.
Nevronski korelati zavesti (NCC)
Nevronski korelati zavesti (NCC) se nanašajo na razmerje med izkušnjami, o katerih so poročali subjekti, in aktivnostjo, ki hkrati poteka v njihovih možganih. Človeška zavest zaznava fizični svet s čutili, katera prenašajo dražljaje in informacije v centralni živčni sistem in sčasoma v možgane. Možgani so glavni organ, kateri pa sodelujejo pri spreminjanju fizičnih dražljajev v misli in dejanja. Študija NCC poskuša povezati objektivno, opazno, nevronsko aktivnost s subjektivnimi, neopazljivimi, zavestnimi pojavi. Medtem ko odkrivanje in označevanje nevronskih korelatov ne more ponuditi lastne teorije zavesti, lahko podatki in ugotovitve nekega dne pripeljejo do takega odkritja.
Nevronski korelati zavesti : Študija nevronskih korelatov zavesti poskuša povezati aktivnost v možganih s subjektivnimi človeškimi izkušnjami v fizičnem svetu.
Ugotovljeno je bilo, da imajo nevronska omrežja veliko odvečnosti in vzporednosti, tako da za aktivnost v enem nizu nevronov ni mogoče nujno, da je s časom v korelaciji z isto percepcijo. Znanstveniki verjamejo, da ima lahko vsako fenomenalno, subjektivno stanje svoj nevronski korelat. Nenehen napredek v sposobnosti spodbujanja ali induciranja aktivnosti v določenih regijah možganov ali nizih nevronskih mrež bo znanstvenikom pomagal odgovoriti na vedno bolj zapletena vprašanja o značilnostih in skupnih lastnostih med nevronskimi korelati.
Nevrobiologija in zavest
Znanost o zavesti razlaga natančno razmerje med subjektivnimi duševnimi stanji in možganskimi stanji, razmerje med zavestnim umom in elektrokemijskimi interakcijami v telesu. Napredek na tem področju je posledica osredotočenosti na telo in ne na um. V tem kontekstu lahko na nevronske korelate zavesti gledamo kot na njene vzroke, zavest pa na stanje, odvisno od stanja nekega kompleksnega, prilagodljivega in zelo medsebojno povezanega biološkega sistema.
Večina nevrobiologov domneva, da spremenljivke, katere povzročajo zavest, najdemo na nevronski ravni, katero pa ureja klasična fizika. Bolj kot kdaj koli prej lahko nevroznanstveniki manipulirajo z nevroni z uporabo metod iz molekularne biologije v kombinaciji z najsodobnejšimi optičnimi orodji. Nevronske analize in tehnike slikanja možganov so postale tako drobne, da je razumno razumevanje zavesti na dosegu roke.
Dimenzije nevronske zavesti: vzburjenje in vsebina
Nevronsko zavest pogosto opisujejo kot dve različni dimenziji: vzburjenost in vsebino. Da bi se možgani zavedali kakršne koli vsebine, morajo biti v visokem stanju vzburjenosti. Medtem ko sta budna in sanjajoča stanja bistveno različna stanja zavesti, sta lahko oba zelo vzburjena in tako omogočata zaznavanje. Spanje je le ena od mnogih vrst zavesti, ki jih lahko doživimo, in obsega več stanj same zavesti. Zavest je lahko tudi fenomenalna, na primer naše izkušnje v realnem času ali dostop, na primer: spominjanje na stanje bivanja ali občutka.
Področja možganov vpletena v zavest
Druga ideja, katera opozarja že nekaj desetletij, je, da je zavest povezana z visokofrekvenčnimi (gama pasovi) nihanji v možganski aktivnosti. Ta ideja je nastala na podlagi predlogov Christofa von der Malsburga in Wolfa Singerja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da lahko nihanja gama povežejo informacije, predstavljene v različnih delih možganov, v enotno izkušnjo.
Več študij je pokazalo, da aktivnost v primarnih senzoričnih področjih možganov ne zadostuje za ustvarjanje zavesti: subjekti lahko poročajo o pomanjkanju zavedanja, tudi če področja, kot je primarna vidna skorja, kažejo jasne električne odzive na dražljaje. Višja možganska področja so videti bolj obetavna, zlasti prefrontalna skorja, ki je vključena v vrsto izvršilnih (višjerazrednih) funkcij. Obstajajo znatni dokazi, da je tok nevronske aktivnosti od zgoraj navzdol ( Aktivnost, katera se širi od čelne skorje do senzoričnih področij) bolj napovedljiva za zavest kot tok dejavnosti od spodaj navzgor. Predfrontalna skorja pa ni edino kandidatno področje:
Slikanje možganov in zavest
Ena priljubljena teorija vključuje različne vzorce možganskih valov pri ustvarjanju različnih stanj zavesti. Raziskovalci lahko posnamejo možganske valove ali sledi električne aktivnosti v možganih z uporabo elektroencefalografa (EEG) in namestitvijo elektrod na lasišče. Štiri vrste možganskih valov (alfa, beta, theta in delta) ustrezajo enemu duševnemu stanju (sproščeno, pozorno, rahlo zaspano in globoko zaspano).
Skeniranje s funkcijsko magnetno resonanco (MRI) se lahko uporablja tudi za merjenje telesne aktivnosti v možganih, ki je povezana z različnimi zavestnimi stanji in zaznavami. Zaradi enostavnosti, s katero je mogoče vizualno zaznavanje manipulirati v času in prostoru, so vizualne študije, kot je Neckerjeva kocka, ena najbolj priljubljenih načinov za preučevanje nevronskih korelatov zavesti. Te študije vzamejo na videz preprost in nedvoumen vizualni dražljaj in beležijo razlike v njegovem subjektivnem dojemanju s strani udeleženca študije. Kocka je na primer 12 osnovnih vrstic, katere si je mogoče razlagati v dveh različnih globinah in ustvariti vizualno iluzijo. Znanstvenike zanima ugotovitev, kateri nevronski korelati vodijo do različnih mentalnih interpretacij.
Neckerjeva kocka : Neckerjeva kocka je priljubljen vizualni dražljaj, katera se uporablja za preučevanje razlik v človeški vidni percepciji. Sprednji del kocke je mogoče zaznati pod dvema različnima kotoma.
Ta članek je del posebnega poročila, Največja vprašanja o znanosti.
Nedavni komentarji