Mladostniška leta

Pri tej družini mi je bilo na začetku zelo lepo. Potem pa z mojim odraščanjem vedno manj. Počutila sem se kot pepelka, saj sem bila velikokrat deklica za vse. Ja odlično ne, peri, kuhaj, čisti, likaj, pospravljaj in no ja delala sem vse kot vsaka odrasla ženska ali mati svojih otrok. Hvaležna sem za vsaki korak katerega so mi namenili in prav tako, da sem lahko odraščala pri njih, saj je bil njen mož čudoviti človek. Pri njej pa si dobil občutek, da te ne sliši in da ji gre samo za koristoljubje. To je moje osebno mišljenje, saj sem imela prav tako take občutke. Mož me je podpiral pri mojemu mišljenju, ona pa se je zavedala takrat, ko nas ni več imela ob sebi koliko smo ji pomagali in bili v veliko pomoč. Pri svojem odraščanju sem se naučila to, da sem postala skozi življenje borka in da se je potrebno za vsako stvar boriti, če jo želiš imeti ali dobiti. Pa vendar le ni tako. To sem prav tako odkrila skozi čas in svoje odraščanje. Priznam prav tako, da sem velikokrat kršila pravila in če sem se želela počutiti zaželeno, sledila drugim ljudem in ne svojem srcu ( intuiciji). To pa ni dobro, ker s tem nismo zvesti samemu sebi in prav tako lahko podležemo manipulaciji drugih ljudi. Ker pa imam v sebi južni temperament, ga je potrebno kar veliko balansirati, še bolje povedano pa, da se ga naučite kontrolirati in tako se ne podleže lastnemu egu. Z vsem tem našim nerazumevanjem eden do drugega, sem se odločila oditi od njih in sem poklicala CSD. Na Centru za socialno delo so mi rekli, da to ne bo mogoče, saj še nisem dopolnila 18. let. Odgovorila sem jim, da bom že našla način kako in kaj. Pokličem svojo babico in ji povem, kaj si želim narediti. Ona mi odgovori, da sem dobrodošla pri njej in tako naredimo pogodbo z njo. Človek bi dobil občutek, da se me podajajo malo levo malo desno, ker se nihče od pravih staršev ne zmeni za otroka. Takrat mislim, da sem ravnokar začela obiskovati Srednjo in Gostinsko šolo v Izoli 1.letnik. Srednjo šolo sem si izbrala na zelo “neumen način” moj moto čim dlje stran od doma in od ljudi, ter začeti neko novo življenje v drugem mestu. Moji cilji so bili visoki , vendar odločitev je bila drugačna in če pogledam nazaj bi morala malo potisniti svoj ponos in oditi za svojim željami. V Srednji šoli sem bila pridna in marljiva učenka, vendar sem svojo strast do košarke zamenjala z borilnimi veščinami. Na obali so punce bolj usmerjene v odbojko vendar nič zato. Sem se znašla kot vedno in trenirala Teakwon- do 7. let. Nekaj časa sem živela v dijaškem domu nato pa sem odšla samostojno življenje. Najela sem stanovanje in začela skrbeti sama zase. Končala sem srednjo šolo se zaposlila in tako ostala na obali. Primarna želja mi je bila, da si ustvarim družino in najdem partnerja, kateri me bo sprejel z vsemi mojimi plusi in minusi, ter da bova skupaj nekaj ustvarila. Ker pa nisem bila punca za eno noč ali dve, sem imela samo resne veze, katere so trajale po 7.let. A ne tale sedmica je kar lepa. Večinoma sem, dobivala mamine sinčke, z mojim močnim karakterjem mi je to sedaj normalno. Vendar takrat nisem razumela nič. Potrebno je bilo, kar nekaj časa da sem ugotovila zakaj je temu tako in dela na sebi. Vendar nisem obupala in še danes osebnostno rastem. Znanja mi ne more vzeti nihče, lahko ga samo unovčim. Prvič sem zanosila pri 24.letih in v četrtem mesecu nosečnosti začela doma krvaveti. Pred tem pa sem začutila močne bolečine v trebuhu in prav tako se niso ustavile. Pozno ponoči me zapelje do bolnišnice in pri ultrazvoku mi pove ginekologinja, da je otroku nehalo biti srce. Normalno je bil velik šok za mene in sem bila razočarana in se spraševala zakaj prav meni. Ker pa sem delal v gostinstvu sem bila pripravljena, da bom drugo nosečnost ostala doma na bolniški. In prav tako se je tudi pripetilo. Pri 27. letih se mi rodi sin in v upanju, da bo družina začela rasti, se moje sanje zelo hitro porušijo. Partnerju je oče zbolel za rakom in tako sem se v visoki nosečnosti preselila k njim, da je on lahko večinoma časa preživel sedaj z pokojnim očetom. Ker sem prvič izgubila otroka, ga je bilo strah, da se zadeva ne ponovi in me prosi, da se preselim k njim saj je bila njegova mama že v pokoju in v primeru česarkoli bi lahko ukrepali takoj. Pristala sem na njegovo željo saj je imel že dovolj skrbi okoli svojega očeta. Do poroda je bilo vse odlično in smo se razumeli vsi lepo. Še pred porodom, pa sem v osmem mesecu dobila visoko temperaturo in tako pristala na antibiotiku v porodnišnici. Kdor pozna ta antibiotik, ve koliko je močan in prav tako, da ga ni najbolje priporočeno jemati dolgo časa. Na tem antibiotiku sem bila vse do poroda. Vendar, kaj hočemo takšno je naše zdravstvo vse, da se farmacija lahko obrača in da se lahko pišejo recepti. Na antibiotiku sem bila zaradi tega, ker je moj dragi sin z levo nogico pritiskal na mojo ledvico in s tem nisem mogla pravilno odvajati vode. Voda se je zadrževala v meni in telo je odreagiralo s temperaturo. Moja prošnja, da bi mi dali umetne popadke ni bila odobrena, vendar na koncu jim ni ostalo drugega, kot da sem jih prejela saj je bilo ogroženo otrokovo zdravje. Končno je napočil čas poroda in ja trajal je kar celih dvanajst ur z vakumom in tremi šivi. Pri sinovih šestih mesecih, sem morala oditi nujno na čiščenje materničnega vratu, saj so se celice zelo spremenile PAP sem imela zelo visok in prav tako so ga poslali na onkološki inštitut in Doro. Od zdravnikov sem bila opozorjena, da je najbolje živeti čim manj stresno življenje in v miru. Vendar temu še ni bilo tako. Do sinovega šestega meseca starosti sem šla skozi malo nočno moro. Saj nas je v dvosobnem stanovanju živelo veliko in prav tako je imel on mlajšega brata. K bratu na obisk je hodila tudi njegova punca in nič kaj ni bilo prijetno vse skupaj. Bujenje pozno v noč z njihovimi izpadi, igranje igric ropotanje z vrati… Želela sem si samo miru in ne glede na vse kakšni so bili moji starši sem se velikokrat zaprla v spalnico in pogovarjala z mojo biološko mamo, kaj naj naredim. Nihče ni uslišal mojega glasu, da si želim mir in prijetno porodniško.
Se nadaljuje..