Osi nadledvične žleze pravimo tudi HHA OS, katera prav tako uravnava telesni stresni odziv.
HHA OS aktivira amigdala in sicer kot odgovor na nevarnost. Prav tako se nam aktivira simpatični del avtonomnega živčnega sistema, katerI pa na nevarnost odgovori s spodbujanjem telesnega vzburjenja pri tem pa se izloči kortizol.
Amigdala spodbudi adrenalinsko medulo, katere možgane preplavi z norpenefrinom, telo pa z adrenalinom, pri čemer poveča hitrost procesiranja informacij. Prav tako se nam poviša srčni utrip, poviša krvni tlak ter razširijo se arterijske žile.
V hipotalimusu nastaja kortikoliberin, ki spodbudi sproščanje hormona kortikotropina v hipofizi, ta pa vpliva na sproščanje glukortikoidov v nadledvičnih žlezah. To so steroidni hormoni, kateri imajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva, njihov glavni predstavnik pa je kortizol.
Na skici je lepo prikazana povezava, na katere notranje organe vpliva hipofiza !
AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM
Avtonomni živčni sistem nadzira samodejne telesne funkcije ( žlez, delovanje srca, gladkih mišic) prav tako pa tudi stresni odziv. Njegovega odzivanja se skoraj ne zavedamo, zato nanj tudi težko vplivamo. Prav zaradi tega, se zelo dobro razlikuje od somatskega živčnega sistema, kateri nadzira voljne funkcije teles in se ga zavedamo. Prav zaradi tega zavedanja, pa lahko nanj tudi vplivamo.
Avtonomni živčni sistem delimo prav tako na dva dela :
1. Simpatični živčni sistem
2. Parasimpatični živčni sistem
Simpatični živčni sistem je povezan z visoko stopnjo aktiviranosti in nastopi kadar se telo pripravlja na boj ali beg. Lahko pa bi mu rekli tudi sistem za kratkoročno preživetje. Vsak signal kateri predstavlja nevarnost aktivira simpatično živčevje in prav zaradi tega se nam pospeši dihanje, poveča srčni utrip, prerazporedi prekrvavljenost in prav tako se nam spremeni odziv na bolečino..Učinki tega živčevja so takojšni, vplivajo na celo telo in so dolgotrajni.
Parasimpatično živčevje pa je povezano z nizko stopnjo – spodbuja počitek in regeneracijo in prav zaradi tega mu pravimo tudi sistem za dolgoročno preživetje. To živčevje se aktivira počasneje, njegovi ućinki pa niso tako intenzivni. Tako večina naši organov dobiva živčne impulze tako iz simpatičnega kot parasimpatičnega živčnega sistema, kateri pa se aktivirajo v povsem različnih okoliščinah.
V skrajnih okoliščinah, kadar imamo občutek da smo v nevarnosti ali celo v ogroženem položaju, utegne takšna aktivacija pripeljati do tega, da zmrznemo ali celo otrpnemo.
KAJ LAHKO SPREMENIMO
Lahko spremenimo svet okoli sebe in odnose z ljudmi, katere pa trenutno doživljamo tako kot so se naučili naši možgani na osnovi zgodnjih otroških izkušenj. Prav tako so se povezave med možganskimi celicami dobesedno vgradile v strukturo naših možganov. Zaradi tega pa se nam občasno celo izneverijo in naše doživljanje uravnavajo skozi čusteven odzive in vedenje,kateri se nam dogaja tukaj in sedaj.
Na prvi pogled mislimo lahko, da je to nemogoče spremeniti ali popraviti, saj se je nekaj vgradilo v naše možgane, vendar to ne drži. Ker so se te povezave poustvarile v okviru odnosov z našimi najbližjimi, večinoma že takrat, ko smo bili otroci, se lahko prav tako v čustveno pomembnih odnosih gradijo nove povezave, katere pa lahko trajno spremenijo naše doživljanje sveta in ljudi. Prav tako pa se nam spremeninaš odziv. Izkušnje so pokazale, da je potrebno veliko dobrih izkušenj, da lahko te prekrijejo eno samo slabo in pri tem se nam začnejo graditi drugačne povezave. Kadar pa želimo doseči trajne pozitivne spremembe, je potrebno večletno obdobje varnega čustvenega odnosa, kakeršnega lahko oblikujeta klient in trener ( lahko mu rečemo tudi korektni odnos).
Trener pomaga klientu omogočati pridobivanje novih konstruktivnejših izkušenj. Prav te nove izkušnej, pa nam pomagajo ustvariti nove povezave med posameznimi deli možganov, s čimer se zmanjša pretirana odzivnost in prav tako tudi stresni odziv.
Raziskave z magnetno resonanco so potrdile, da se v dolgotrajnih ( procesih) ali terapijah struktura možganov tudi spremeni. S tem pa se nam trajno poveča sposobnost za samopomirjanje ( blaženje tesnobe) in za boljše uravnavanje čustev v celoti. Spreminja pa se nam pogled na druge, kar je ključnega pomena in pomembno podoba in doživljanje samega sebe.
V tem pa je velika razlika med delovanjem zdravil in trenerjem. Zdravila pomagajo tako, da priskrbijo snovi imenovane nevrotransmiterji, katere pa vplivajo na povezave med možganskimi celicami ter s tem spreminjajo občutenje in delovanje. Žal pa zdravila delujejo le dokler jih jemljemo ne prispevajo pa k nastajanju novih povezav. Prav zato pa njihovi učinki niso dolgotrajni, kot terapija.
Nedavni komentarji